Jezuitska sinteza kot srednja pot med tradicionalnimi in razsvetljenskimi spoznavnimi teorijami

Anže Tržan

Jezuitska sinteza kot srednja pot med tradicionalnimi in razsvetljenskimi spoznavnimi teorijami

DOI: https://doi.org/10.62983/rn2865.24b.2

Ključne besede: katoliško razsvetljenstvo, John Locke (1632–1704), kartezijanstvo, Nicolas Malebranche (1638–1715), Jean-Martin de Prades (1724–1782), jezuitska sinteza

Izvleček:
Namen te razprave je pokazati, da je pojav t. i. jezuitske sinteze kot srednje poti med Lockovim empirizmom in kartezijanskim dualizmom katoliškemu razsvetljenstvu v Franciji do srede 18. stoletja zagotavljal zelo pomembno mesto pri razvoju novih duhovnih pobud. Prav vključujoč značaj je namreč mogel poživiti starejše tomistično izročilo in ga deloma na novo formulirati. Osrednji cilj te prenovljene krščanske filozofije je bila vzpostavitev močnega apologetičnega momenta, ki bi mogel zagotoviti obrambo krščanstva v okolju, ki se je hitro spreminjalo in se je zaradi splošne modernizacije začelo počasi oddaljevati od tradicionalnih krščanskih predpostavk. Usodno pa je nadaljnji razvoj apologetike in z njo tudi avtonomne katoliške razsvetljenske misli v Franciji zaznamovala Pradesova afera leta 1751, ki je povzročila prelom med jezuiti, enciklopedisti in janzenisti. Aferi je sčasoma sledila ukinitev francoskih jezuitov leta 1764.

PDF