Pravičnost, etika, človekove pravice in pravo

Jože Ruparčič

Pravičnost, etika, človekove pravice in pravo

DOI: https://doi.org/10.62983/rn2865.201.1

Ključne besede: pravičnost, enakost, integriteta, etika, pravo, pravna država, človekove pravice.

Izvleček:
Platon označuje pravičnost za temeljno človekovo vrednoto, ki ima svojo bistveno družbeno sestavino – biti pravičen do drugih ljudi. Brez kulture, ki bi to pripadnost ponotranjila, ni pravne države. (Jaklič 2016, 20) Glede zavzemanja za pravično in etično družbo nas ponovno navdihuje Platon, ko govori o srčnosti, ki predstavlja za pravičnostjo drugo najpomembnejšo vrednoto. Poudarja, da srčnost pomeni pogum, da se zavzemamo in borimo za svoje lastno prepričanje, čeprav nas pri tem napadajo ali ranijo. Pravičnost se tesno povezuje z integriteto, univerzalizmom, humanostjo, modrostjo in drugimi vrednotnimi domenami. Aristotel je izpostavil, da na pravičnosti temelji družbeni red: edina stabilna država je tista, v kateri so vsi ljudje enaki pred zakonom. Pravičnost je, tako se zdi, eno izmed temeljnih vodil človeka kot družbenega bitja v sožitju z drugimi ljudmi in kot individualne osebe v odnosu do kozmosa. (Novak 2008) Pri moralnih oziroma etičnih normah gre za pravila, ki so blizu pravnim pravilom, vendar v razmerju do prava predstavljajo določeno nadgradnjo. Moralna naloga posameznikov ni, da uveljavljajo več ali manj enakosti, temveč mora pravičnost postati splošno etično načelo demokratične družbe. (Cropanzano in Prehar 1999; Masterson et al. 2000) Pravičnost namreč predstavlja tisto potrebno družbeno podstat glede soudeležbe in vključenosti posameznikov v družbene procese, ki preprečuje njihovo marginalizacijo znotraj sodobne družbe, kar zahteva podroben interdisciplinarni pristop. (Jambrek 2014a) Platonovo načelo suum cuisque (»vsakemu svoje«), ki zagovarja pravično delovanje in je utemeljeno na naravnopravnem stališču, v svojem bistvu predstavlja ultima ratio razumevanja in dojemanja pomenskosti prava ter zahteva udejanjenje etike in integritete kot conditio sine qua non za transparentno ter pošteno delovanje. Gre torej za implementacijo spoštovanja, humanosti, dobrote, plemenitosti in drugih dobrih etičnih praks, ki zagotavljajo harmonične medsebojne odnose. Še posebno nam pomeni pravičnost enakopravno varstvo in zaščitenost posameznikov ter skupin in enakopravno upoštevanje njihovih pravic brez kakršne koli pristranskosti in diskriminacije. Zato je pravičnost eden temeljnih pojmov etike, morale, prava in je nedvomno tudi glavno vodilo pravne države in varstva človekovih pravic. Zanima nas predvsem vrednotna utemeljenost prava, to je njegova moralnost in etičnost. Juridična učinkovitost je namreč premo sorazmerna z občutkom večine ljudi, da je pravo v sozvočju z njihovimi vrednotami. (Pavliha 2016, 266)

PDF