Nezadostnost premoženja pri doseganju večne blaženosti – »visio Dei«: Akvinčev pogled na problem premoženja in vloga Cerkve

Jakob Piletič

Nezadostnost premoženja pri doseganju večne blaženosti – »visio Dei«: Akvinčev pogled na problem premoženja in vloga Cerkve

DOI: https://doi.org/10.62983/rn2865.171.6

Ključne besede: blaženost, sreča, »beatitudo«, Tomaž Akvinski, »visio Dei«, blaženo zrenje Boga, premoženje

Izvleček:
V pričujočem članku želimo pokazati in dokazati nezadostnost premoženja pri doseganju blaženosti na podlagi spisov svetega Tomaža Akvinskega. Blaženost je dveh vrst: nepopolna, ki jo je mogoče doseči že z etičnim življenjem, k čemur pripomorejo tudi dobrine tega sveta; in popolna, ki predstavlja dovršitev človekovega življenja preko ljubezni do Boga in bližnjega ter končno vodi v zrenje Boga v večnosti. Cerkev ima nalogo, da svojim vernim pomaga doseči to blaženost, najprej z naukom, a tudi bogoslužjem in moralnim zgledom. Cerkev za svoje delovanje kljub vsemu potrebuje premoženje, da lahko izvršuje svoje poslanstvo. Toda premoženje ne sme postati njen smoter in cilj oziroma telos, pač pa zgolj orodje pri njenem dušnopastirskem in karitativnem delovanju.

PDF